Tampon tisk: kako deluje in kdaj je prava izbira

Tampon tisk je edina tehnika, ki dvodimenzionalno grafiko zanesljivo prenese na tridimenzionalen predmet. Silikonski tampon se pri pritisku prilagodi obliki, zato lahko natisnemo ravno, valjasto, kroglasto, izbočeno, vbočeno in celo teksturirano površino — telo pisala, zaobljen vžigalnik, čep steklenice, gumb na armaturni plošči.

Tehnično gre za posredni globoki tisk. Motiv je vdolbina in ne izbočina, do izdelka pa barva ne pride neposredno, ampak prek tampona. Od tod tudi drugo ime tehnike, tampografija.

Druga stvar, ki jo tampon tisk naredi bolje od ostalih tehnik, je drobna grafika. Tanke črte in majhno besedilo, ki bi se pri sitotisku zalile, tu ostanejo berljive. Zato je to standardna tehnika za logotipe na pisalih, kjer je na voljo nekaj milimetrov višine.

Ni pa univerzalna. Površina za tisk je omejena z velikostjo tampona, vsaka barva je svoja priprava, fotografije praktično ne pridejo v poštev. Spodaj je oboje — kaj tehnika zna in kje se ustavi.

Kako deluje tampon tisk?

Motiv je vjedkan v kliše — jekleno ali polimerno ploščico, v kateri je grafika plitva vdolbina. En cikel poteka tako:

1. Zaprta barvna posoda stoji nad jedkanim motivom in ga napolni z barvo.
2. Posoda se odmakne in s površine klišeja odnese vso odvečno barvo. Barva ostane samo v motivu.
3. Tampon se spusti na kliše. Pri stiskanju izriva zrak navzven in barva se dvigne iz vdolbine nanj.
4. Tampon se dvigne z barvnim filmom v obliki motiva. V klišeju vsakič ostane malo barve — prenos ni stoodstoten.
5. Medtem ko se tampon pomika naprej, barvna posoda spet prekrije kliše in ga napolni za naslednji cikel.
6. Tampon se spusti na izdelek in barvo odloži. Nato se dvigne in vrne v izhodiščni položaj.

Vsaka barva je svoj kliše in svoj cikel. Dvobarvni logotip pomeni dva klišeja, dve nastavitvi in usklajeno pozicioniranje.

Zakaj se barva prime tampona in nato izdelka?

To je tisti del, ki zveni kot čarovnija, pa ni. Barva se ne prime tampona zato, ker bi bil tampon lepljiv — prime se, ker postane lepljiva sama.

Ko se barvna posoda odmakne, se zgornja plast barve v motivu izpostavi zraku. Topilo s te površine takoj začne izhlapevati in nastane tanka lepljiva plast. Prav ta se prime silikona.

Na tamponu se v barvnem filmu znova nekaj spremeni, tako da se barva ob stiku z izdelkom raje prime izdelka kot tampona. Celoten postopek je torej dvojni prenos, ki ga vodi lepljivost in ne pritisk. Silikon je pri tem izbran zato, ker se barve ne drži — svoje delo opravi in jo spusti.

Iz istega razloga je klima v prostoru del tehnologije, ne udobja. V presuhem zraku topilo izhlapi prehitro in barva se predčasno zgosti; v prevlažnem se pojavijo grudice in barva se slabše pobira in odlaga. Vlaga vpliva celo na to, ali strgalo po polimernem klišeju drsi gladko ali poskakuje.

Kateri stroji in oprema so potrebni?

• Stroj za tampon tisk — enobarvni ali večbarvni, z več postajami za več barv v enem prehodu.
• Zaprta barvna posoda. Obrnjena posoda s keramičnim obročem s polirano delovno površino, ki tesni ob kliše. Hkrati opravlja delo zalivanja in strganja. Starejša izvedba je odprta banjica z zalivalno letvijo in strgalom; zaprt sistem manj hlapi in daje bolj konstanten odtis skozi celo naklado.
• Klišeji. Polimerni so najbolj v uporabi, ker so preprosti za delo, a zdržijo do približno 50.000 odtisov. Trdo jeklen kliše zdrži prek milijona in se uporablja za zelo dolge serije.
• Naprava za izdelavo klišejev. Klasična pot je osvetlitev s filmskim pozitivom in kemično jedkanje. Novejša je lasersko jedkanje neposredno iz datoteke — hitrejše, natančnejše in z bolj stabilnim nadzorom kakovosti.
• Zbirka tamponov. Okrogli, dolgi ozki in vmesne oblike, v majhnih, srednjih in velikih izvedbah, različnih trdot. Trši za ravno, mehkejši za močno ukrivljeno površino. Za posebne primere se tampon izdela po meri. Oblika tampona odloči, kaj je še mogoče natisniti.
• Barve. Najpogosteje topilne, ki jih je treba pred uporabo zmešati z dodatki. So pa tudi UV barve, ki se utrdijo šele pod UV lučjo in jih je pred utrjevanjem z mnogih podlag mogoče obrisati, kar je pri napaki dragoceno. Poleg teh toplotno utrjevane in dvokomponentne — pri slednjih je treba računati na obstojnost v posodi le nekaj ur.
• Nosilci in vpetja za izdelek. Za nenavadne oblike je treba izdelati vpetje, ki predmet drži vedno enako — to je skriti strošek, ki ga naročniki ne pričakujejo.
• Čista podlaga. Površina mora biti čista in brez ostankov, sicer se barva ne prime, kakor koli dobro je vse ostalo nastavljeno.

Pri nas tampon tisk delamo na svojem stroju in klišeje izdelujemo sami. To pomeni, da priprava ne čaka na zunanjega dobavitelja — pri kratkih rokih je to pogosto razlika med tem, ali je izvedba mogoča ali ne.

Kako poteka delo od grafike do dostave?

1. Prejem grafike in pregled. Vektor, ločeno po barvah. Kar pride kot slikovna datoteka, je treba prerisati.
2. Barvna separacija. Ena datoteka na barvo, plus določitev Pantone odtenkov.
3. Izdelava klišeja za vsako barvo.
4. Nastavitev stroja. Vpetje izdelka, izbira tampona, pozicioniranje motiva, mešanje barve.
5. Poskusni odtis in potrditev pozicije ter odtenka.
6. Tisk naklade, barva za barvo.
7. Sušenje in kontrola. Barva je na otip suha v nekaj sekundah, popolnoma utrjena pa bistveno pozneje — in šele takrat je odtis res obstojen.
8. Pakiranje in odprema.

Koraki 2 do 5 so tisti, ki vzamejo čas in ki jih naročnik ne vidi. Zato ima majhna naklada visoko ceno na kos, velika pa nizko — priprava je enaka za 100 in za 5.000 kosov.

Rok izdelave je 14 do 21 dni, odvisno od tega, ali smo v sezoni. To velja za vse naše izdelke, ne le za tampon tisk.

Pri fiksnem datumu dogodka je to številka, ki jo je treba brati nazaj. Naročilo, oddano tri tedne pred dogodkom, ne pušča rezerve za nič — ne za zaplet z grafiko, ne za usklajevanje odtenka, ne za ponovni tisk, če prvi odtis ni tak, kot mora biti.

Kaj tampon tisk zmore in česa ne

Zakaj je tampon tisk prva izbira za pisala in vžigalnike?

Pisalo je ozko, okroglo in ima na voljo nekaj milimetrov višine. Vžigalnik je majhen, zaobljen in iz plastike, ki jo je treba pripraviti. Oba sta natanko to, za kar je tampon tisk narejen: majhna površina, ukrivljena oblika, drobna grafika, velike naklade.

Pri obeh je tudi razmerje med ceno tiska in ceno izdelka ugodno. Priprava je enaka kot pri dražjih izdelkih, izdelek pa je poceni, zato je skupna cena promocije nizka — in oba izdelka se dejansko uporabljata vsak dan, ne končata v predalu.

Enako velja za vse izdelke, kjer je površina majhna, zaobljena ali oboje — od pisal do pribora v poslovnih darilih:

Celotno ponudbo najdete med plastičnimi pisali in klasičnimi obeski za ključe. Oboje sodi med izdelke, ki jih s to tehniko potiskamo največ.

Koliko barv lahko natisnemo?

Do štirih barv. To pravilo velja pri nas za vse tehnike z ločenimi barvami, ne samo za tampon tisk: vsaka barva je svoj kliše, svoja nastavitev in svoj cikel, zato cena raste stopničasto z vsako dodatno barvo.

Kar je nad štirimi barvami, ni več stvar ločenih barv. Takrat gre za polnobarvni tisk, kjer se motiv razstavi na osnovne barve. Če gre večbarvna grafika na tekstil, je odgovor digitalni transfer; če gre na kovino ali plastiko, je odgovor UV tisk.

Zanimiva podrobnost, ki jo naročniki redko poznajo: z eno samo barvo je mogoče doseči več tonov, če se v klišeju spremeni globina jedkanja ali gostota rastrske mreže. Enobarvni motiv tako dobi svetlejše in temnejše predele, ne da bi dodali kliše.

Pri večbarvnem tisku je treba računati na register — usklajeno poravnavo klišejev med sabo. Ker se tampon pri pritisku deformira, so logotipi, kjer se barve stikajo brez obrobe, zahtevnejši od tistih, kjer je med barvami nekaj prostora.

Kakšno grafiko potrebujemo?

Vektor — Illustrator, EPS, PDF s krivuljami. Besedilo pretvorjeno v krivulje. Barve določene po Pantone lestvici, ne po občutku z zaslona.

Kar redno vračamo: logotipi kot JPG ali PNG, gradienti in sence, prosojnosti, in črte, tanjše od tega, kar kliše še lahko zadrži. Prelivi so mogoči samo kot rastrska mreža, in na majhni površini se mreža vidi.

Če vektorja ni, ga je treba prerisati. To je delo, ki ga je treba plačati, in bolje je, da se o tem ve vnaprej kot da se pojavi na računu.

Kje so meje: materiali, velikost in oblika?

Silikon barve ne drži — kar je za tampon prednost, za silikonast izdelek pa težava. Polipropilen in polietilen jo držita samo po obdelavi s plamenom ali plazmo oziroma po nanosu temeljne barve. Tekstil ni material za tampon tisk: vlakna vpijejo barvo neenakomerno in rezultat je moten.

Velikost je trda meja: največja površina tampon tiska pri nas je 60 × 60 mm. Tampon ima svojo velikost in svojo geometrijo, in ko motiv preseže to, kar tampon še lahko pobere in enakomerno odloži, se kakovost začne izgubljati po robovih. Motiv, ki potrebuje več, potrebuje drugo tehniko.

Oblika je manj omejujoča, kot se zdi. Vbočene in izbočene površine so povsem izvedljive, prav tako teksturirane in sestavljene iz več kotov — tampon se prilagodi krivini. Kar mu ne gre, so ostre stopnice in globoke ozke vdolbine, kjer se silikon ne more zložiti na dno.

Tampon tisk ali sitotisk?

Tu se ne gre za količine. Odloča velikost in natančnost.

Vžigalnik ali kemični svinčnik s sitotiskom je težko ali nemogoče natisniti. Sito potrebuje ravno površino in dovolj prostora, česar na takih izdelkih ni. Tampon tisk gre na majhno, ukrivljeno in nepravilno površino in tam zadrži drobno grafiko — zato je na teh izdelkih pravzaprav edina resna možnost.

Sitotisk pride v poštev, ko je površina ravna in dovolj velika: majica, vrečka, mapa, večja ravna ploskev. Tam da debelejši in bolj prekriven odtis ter enakomerno pokrije večjo ploskev, česar tampon na tej velikosti ne zmore.

Meja je torej fizična, ne cenovna. Na eni strani do 60 × 60 mm in ukrivljena oblika, na drugi ravna ploskev brez te omejitve. Če vam kdo ponuja sitotisk na kemičnem svinčniku, vprašajte, kako.

Od keramike do tipkovnic

Od kod tampon tisk izvira?

Grobe oblike prenosa z blazinico so stare več stoletij, uporabna tehnologija pa je nastala v 20. stoletju.

Prelomnica je bil postopek Murray Curvex, ki ga je v poznih 1940-ih in zgodnjih 1950-ih razvilo britansko podjetje Malkin Tile Works. Pred tem so vzorce na krožnike in skodelice nanašali ročno ali z zamudnim prenosom s papirja. Nova naprava je uporabila mehko blazinico iz želatine ali silikona, ki je barvo pobrala z ravne jedkane plošče in jo stisnila na neravno površino posode. To je keramični industriji omogočilo hitro in enakomerno okraševanje ukrivljenih površin, in do sredine stoletja je bil stroj stalnica v Staffordshirskih porcelanarnah.

Vzporedno se je tehnika po drugi svetovni vojni prijela v urarstvu, za tisk številčnic. Pravi razmah pa je prišel v poznih 1960-ih in 1970-ih, ko so silikonski tamponi in boljši stroji tehniko naredili res praktično. Takrat je postalo mogoče tiskati na površine, ki so bile prej nedosegljive — in tampon tisk je vstopil v množično proizvodnjo.

Kje vse ste ga že videli, ne da bi vedeli?

Verjetno vsak dan, in skoraj zagotovo ne veste, da gledate tampon tisk:

• črke na tipkovnici in tipkah kalkulatorja
• logotipi na golf žogicah in hokejskih ploščkih
• številčnice ročnih ur
• igrače — grafika na avtomobilčkih Hot Wheels in Matchbox
• medicinski pripomočki: brizge, kirurški instrumenti, cevke katetrov, kontaktne leče
• tablete in bonboni — za to obstajajo užitne barve z odobritvijo FDA
• avtomobilski deli: smerniki, gumbi in stikala na armaturni plošči
• čepi in zamaški pijač, embalaža kozmetike
• serijske številke in identifikacijske oznake na napravah
• pete čevljev

Tehnika ne nanaša samo barve. Z istim postopkom se nanašajo tudi prevodne paste, lepila, barvila in maziva — tam, kjer je treba natančno odmerjeno količino nanesti na točno določeno mesto.

Na promocijskih izdelkih je razlog za uporabo isti kot na tipkovnici: majhen, natančen, obstojen odtis na predmetu, ki ni raven.